 |
| |
STATISTIKA |
|
| |
 |
|
| |
Obiskovalec št.: |
|
| |
114446 |
|
| |
|
|
| |
Danes smo: |
|
| |
16.9.2024, 2:5:52; |
|
|
 |
|
|
|
| |
| |
|
|
| [19.07.2009] |
 |
Štirideset let Mizarstva Ogrizek:
|  |
|
Malo je še mladih, ki bi v življenju želeli vrteti hobljič
Jože Ogrizek je poleg Alojza Šuntnerja na Bistriškem obrtnik z najdaljšim obrtniškim stažem. Prav letos bo zapisal svojo 40. obletnico delovanja mizarstva, za kar mu bo Območna obrtno-podjetniška zbornica Slovenska Bistrica podelila priznanje.
Ko je leta 1969 v Slovenski Bistrici s samostojno dejavnostjo začel, "se mi niti sanjalo ni, da bom obrt imel vsa leta svoje delovne dobe; še manj, da bom imel toliko strojev za obdelavo lesa, kajti, ko sem bil vajenec, smo skoraj vse delali ročno," danes o minulih letih razmišlja Jože Ogrizek.
Začel je leta 1969 v Slovenski Bistrici, kjer je poleg takratnega podjetja Surovina, na Vregovem, na dvorišču ob današnji Ljubljanski cesti, imel delavnico. Sprva je delal sam, in sicer največ stavbno pohištvo za posamezne naročnike. Nato je zaposlil pomočnika in se poslovno povezal s slovenjebistriškim Granitom, preko katerega so začeli izdelovati opremo za trgovine v krajih na območju Občine Slovenska Bistrica. Izzivi so gnali naprej, zato je začel trg iskati pri južnih sosedih takratne Jugoslavije. "Veliko smo delali stavbnega pohištva za privatne stranke, in sicer na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini." Ko po približno desetih letih naročila na območju nekdanje Jugoslavije niso bila več finančno zanimiva, so nekaj časa popravljali lesene rolete. Nato pa je Ogrizek konec osemdesetih let prodrl v slovenjebistriški Almont in začel izdelovati izolacijske panel plošče. To je bil začetek serijske proizvodnje v Ogrizekovem mizarstvu, Almont pa firma, za katero v mizarstvu Ogrizek delajo še danes. Takrat pa so za
beležili še en pomemben dogodek v karieri - leta 1980 so se namreč preselili v novozgrajeno delavnico na Leskovcu. "Preko Almonta smo nato prišli še v Impol, za katerega smo okoli petnajst let, vse do letošnjega marca, izdelovali palete." To je bilo tudi obdobje, ko je Ogrizek zaposloval osem delavcev, kar je bilo največ v vsej karieri.
Kljub temu, da je serijska proizvodnja tekla, da so bila tista - osemdeseta in prva leta devetdesetih za Jožeta Ogrizeka najuspešnejša, so konec devetdesetih, ko se je pri njem zaposlil Jernej Hostej, začeli z izdelavo pohištva po naročilu. Jernej je kasneje na pobudo šefa opravil tudi mojstri izpit. "Vesel sem, da imamo v svoji delavnici mojstra. Vesel pa sem tudi, da mi je vsa leta ob strani stala žena Milka," pove Jože Ogrizek o svoji soprogi, ki je vsa leta tudi pridno delala v delavnici. Leta 1995 je odprla tudi svojo dejavnost montaža lesnih elementov. Po upokojitvi leta 2004 pa jo je predala hčerki Bojani Očko. Medtem se je upokojil tudi Jože, vendar kljub temu dejavnosti ni zaprl. Tako sta pri Ogrizekovih zdaj dva nosilca obrti - Jože Ogrizek z dejavnostjo mizarstva in Bojana Očko z montažo lesnih elementov.
Glede podmladka doma je Jože Ogrizek zadovoljen. Malce manj pa z mladimi, ki se ne odločajo za ta poklic. "V vseh letih sem izučil okoli petnajst vajencev, od teh so danes vsi na vodilnih mestih, ali so mojstri ali delajo kot obratovodje. Danes pa vajencev skoraj ni, kajti sistem ne vodi v pravo pot. Naravnan je tako, da ne spodbuja mladih, da bi se odločali za poklic mizarja, poleg tega je mizar danes premalo spoštovan, cenjen in premalo plačan poklic."
Tudi sam, pravi, da je včasih lahko več zaslužil kot danes: "Takrat se je zaslužilo toliko, da smo lahko zgradili delavnico in stanovanjsko hišo, kupili stroje in vlagali v opremo. Danes pa delamo samo za tekoče vzdrževanje in za stroške. Sicer pa zdaj, ko imam malo več časa, malce premlevam čas za nazaj. Glede na to, kaj vse se je v teh letih zgodilo, se čudim, da se je vse tako dobro izteklo," še zadovoljen ocenjuje svoje delo Jože Ogrizek.
Tekst in foto:
Irena BRDNIK
|
 |
|
|
|
|
 "Ogrizek")
