 |
| |
STATISTIKA |
|
| |
 |
|
| |
Obiskovalec št.: |
|
| |
114162 |
|
| |
|
|
| |
Danes smo: |
|
| |
16.9.2024, 0:18:26; |
|
|
 |
|
|
|
| |
| |
|
|
| [11.12.2009] |
 |
Čevljarski mojster Ludvik Timošek
|  |
|
Mladih čevljarjev ni veliko, mi pa postajamo stari
V centru Slovenske Bistrice, na Trgu svobode, v svoji čevljarski delavnici, kljub temu, da je že osemnajst let upokojen, še vedno pridno dela čevljarski mojster Ludvik Timošek - legenda bistriškega čevljarstva.
Še vedno nosijo k njemu popravljat čevlje njegove dolgoletne stranke - poleg Bistričanov tudi ljudje iz drugih okoliških krajev.
"Za čevljarja so me dali učit starši, k mojstru Alojzu Jedlovčniku, ki je imel takrat čevljarsko obrt v Slovenski Bistrici. Učna doba je trajala tri leta, nato sem moral za dve leti v vojsko. Po odsluženi vojski sem se vrnil k Jedlovčniku in se pri njem zaposlil kot pomočnik. To je bilo leta 1958," pripoveduje o svojih začetkih čevljarski mojster Ludvik Timošek.
Zaposlitev je trajala sedem let, nato pa se je moral prekvalificirati in zaposliti v bistriškem Impolu kot metalurg: "Nastala je kriza, ker so tovarne - Lilet, Borovo in Peko, začele izdelovati čevlje. Ker smo takrat čevljarji pretežno izdelovali čevlje, v manjši meri pa popravljali, za čevljarsko obrt ni bilo več toliko dela. Zato sem se zaposlil v Impolu, poleg tega pa popoldne še delal pri mojstru Jedlovčniku. To je trajalo deset let - od leta 1965 do 1975, ko se je mojster Jedlovčnik upokojil. Takrat sem od njega prevzel celotno dejavnost in registriral popoldansko obrt. Tako sem kljub vmesni krizi upokojitev dočakal kot čevljar. Tega sem vesel. Leta 1991 sem se upokojil, vendar kljub temu še vedno popravljam čevlje za svoje stranke, ki prihajajo k meni tudi iz Miklavža na dravskem polju, iz Bistrice ob Sotli in iz drugih krajev, ker čevljarjev ni. Moje stalne stranke pa so seveda tudi Bistričani."
Včasih so vsi čevlji bili usnjeni
Čevlji, ki so jih v starih časih čevljarji izdelovali za stranke po naročilu, so bili narejeni iz pravega usnja, peta pa je bil izdelana iz lesa in prevlečena z usnjem. "Delali smo ženske, moške in planinske čevlje. Za ženske smo delali salonarje s srednje visoko peto. Pete so takrat bile širše, ne tako ošiljene kot danes. Barve ženskih čevljev so bile predvsem črna, rjava in rdeča. Moški čevlji pa so bili klasični moški čevlji na vezalke, največ v črni barvi. Oblike čevljev se pravzaprav vsakih deset let menjajo, in se vračajo. Moda se vedno vrača. Zdaj so, na primer, za ženske spet moderne nekoliko širše pete, spredaj pa so čevlji spet bolj zaokroženi."
"Bili so časi, petdeseta in šestdeseta leta, ko smo čevljarji čevlje izdelovali, in to iz pravega usnja. Danes čevlje samo še popravljamo, čevljarskih mojstrov, ki bi to počeli, pa je v Sloveniji vedno manj."
Nato je leta 1975 na tržišče prišel skaj, se spominja mojster Timošek. "Za nas pa obdobje, ko čevlje samo še popravljamo. Žal, je veliko čevljev zdaj narejenih iz skaja, kateri pa ni vedno kvaliteten. Ko vzamem čevlje v popravilo, vedno dobro pogledam, kake kakovosti je skaj, kajti nekatera umetna usnja so tako slaba, da jih ni mogoče lepiti, nekatera se tudi luščijo in trgajo. Od materiala je odvisno, za kakšno popravilo gre. Vesel pa sem, da Peko še vedno večinoma izdeluje čevlje iz usnja. Ti čevlji so dobre kakovosti, zato je tudi popravilo lažje."
Največ nabitkov pet in lepljenje tomplancev
Stranke danes k mojstru Timošku največkrat prinašajo v popravilo čevlje, katerim je treba nabiti nove pete ali prilepiti tomplance (gumo proti drsenju na cel podplat). Tu in tam tudi zašije kakšno novo zadrgo, kaj zašije in opravi ostala manjša popravila. Tudi kakšno torbo ali nahrbtnik zašije na svoji stari Singerci iz leta 1936.
Pri delu uporablja še trinožnik ali stojalo za zabijanje, brusilni stroj za brušenje oziroma čiščenje pet in tomplancev ter ročno orodje (kladivo, klešče, ščipalke, natezalke).
Od materialov, ki jih uporablja za popravila, pa je plastika vulkalan in vibram, tomplanci raznih velikosti, lepilo in drobni material (žebljički, konice, stiskači, zadrge).
Na dan še vedno dela okoli pet ur, čeprav mu ne bi bilo treba. "Človek je tega dela vajen, zato ne moreš kar nehati. Pa še nekaj koristnega narediš za ljudi. In rad delam to. Škoda je le, da ta obrt izumira, mi pa postajamo stari."
Tekst in foto:
Irena BRDNIK
|
 |
|
|
|
|
 "Cevljarstvo Timosek 2")
 "Cevljarstvo Timosek 3")
 "Cevljarstvo Timosek 1")
