 |
| |
STATISTIKA |
|
| |
 |
|
| |
Obiskovalec št.: |
|
| |
1093 |
|
| |
|
|
| |
Danes smo: |
|
| |
19.4.2024, 4:18:49; |
|
|
 |
|
|
|
| |
| |
|
|
| [25.10.2016] |
 |
Daniel Gajšt z Zgornje Polskave, obrtnik od leta 1989, dobitnik Zlatega in dveh srebrnih cehov:
|  |
|
Daniel Gajšt z Zgornje Polskave, obrtnik od leta 1989, dobitnik Zlatega in dveh srebrnih cehov:
Obrt in umetnost z roko v roki
Obrtniške novice, priloga tednika Panorama, vsakič ponudijo tudi intervju z enim od uspešnih obrtnikov. Tokrat smo izbrali Daniela Gajšta, uspešnega mizarja z Zgornje Polskave, ki je že 27 let obrtnik in postopoma prenaša obrt na sina Boštjana. Daniel Gajšt je dobitnik zlatega in dveh srebrnih cehov, ki se tradicionalno podeljujejo na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju (MOS Celje).
Obiskali smo ga v njegovi delavnici na Zgornji Polskavi, kjer s sinom z največjo odgovornostjo ustvarjata izdelke po naročilu svojih strank, zato so Gajštovi mizarski izdelki izjemno visoke kakovosti.
*Zlati ceh ste prejeli za mojstrsko izdelane stopnice iz hrastovega lesa, prav tako oba srebrna ceha.
Zakaj prav stopnice?
"Ker so stopnice srce vsake stanovanjske hiše. Prvi srebrni ceh smo prejeli leta 1993, nato je leta 1996 sledil zlati, leta 2012 pa smo dobili še drugega srebrnega."
*Kako ste se sploh lotili mizarske obrti, potem ko ste začeli na železnicah in v livarstvu?
"Doma smo s Sestrž, kjer je oče Jože imel majhno mizarsko delavnico, žal je hitro umrl in s tem se je končala moja pomoč v njegovi delavnici, ne pa tudi ljubezen do lesa. Poklicno sem začel povsem v drugih vodah, ko pa sva se z ženo leta 1987 preselila na Zgornjo Polskavo, sem začel z mizarsko obrtjo. Potem so se rodili trije otroci, najstarejši, Tomaž, je akademski glasbenik, Boštjan nadaljuje tradicijo in je končal srednjo in višjo lesarsko šolo, najmlajša pa je Urška, ki se prav tako ukvarja z glasbo, predvsem s petjem."
*Kaj ste najprej izdelovali v delavnici?
"Začel sem s stopniščnimi in balkonskimi ograjami, ki so postajale vedno zahtevnejših oblik in kmalu so prerasle v samonosne lesene stopnice v najrazličnejših izvedbah. Vsi izdelki so še danes iz slovenskega lesa, prevladujeta hrast in jesen, sledijo pa češnja, oreh in javor."
*Kakšna so bila nihanja v poslovanju vaše lesne galanterije?
"Bila so različna obdobja. Naročil za naše izdelke je bilo vedno dovolj, kljub temu pa je bil začetek, ko je bilo potrebno zazidati in opremiti delavnico, družini pa dokončati dom, kar težak.
Ves čas pa sem skrbel tudi za dobro poslovanje in prepoznavnost. Dobiček smo vedno vlagali v izdelek."
*Kakšna je trenutno naša kupna moč?
"Glede na naše zmogljivosti je kupna moč pri nas v Sloveniji zadovoljiva, je pa bistveno nižja kot v severnih državah Evrope. Po raziskavah za pohištvo največ potrošijo prebivalci Nemčije, okrog 700 € na leto. Pri nas pa kakovosten izdelek še vedno ni dovolj cenjen."
*Vaši izdelki so seveda unikatni, a je zanje vseeno dovolj povpraševanja!
"Vse izdelujemo po naročilu. Naš program je butične narave. Zraven zavitih stopnic in unikatih kosov pohištva, podjetje opravlja še restavratorske storitve; popravila starejših kosov pohištva ali glasbil (brez glasbe pri nas pač ne gre). Naši izdelki nosijo v sebi pridih preteklosti, saj jih dostikrat krasijo struženi in rezbarjeni elementi. Sledimo pa tudi sodobnim, modernejšim trendom, ki jih narekuje današnji čas. Naše glavno vodilo je izdelava kakovostnih, funkcionalnih in oblikovno všečnih izdelkov in prav zato naši izdelki razveseljujejo že marsikateri dom."
*Po duši ste tudi slikar in osebni prijatelj Rudija Španzla, kako ste zašli v umetnost?
"Slikati sem začel že v osnovni šoli, nato pa sem zaradi športa vse skupaj opustil, dokler nisem 1999 za rojstnodnevno darilo od družine dobil kovčka z oljnimi barvami in čopiči. Nato sem obiskal poletno šolo Ota Rimeleja, akademskega slikarja iz Maribora in dobitnika Prešernove nagrade, kateremu sem kasneje izdelal skulpture za razstavo v Kopru in tam naletel na katalog Rudija Španzla. Njegova dela so mi takoj padla v oči in zato sem z njim navezal stik. Sedaj se poznava že skoraj deset let in sva dobra prijatelja.
Letos smo s pomočjo občine in župana dr. Ivana Žagarja izpeljali že šesto slikarsko šolo Trompe L'Oeil, tokrat kar na Zgornji Polskavi. V prihodnosti načrtujemo še nekaj slikarskih vikendov."
*Kaj trenutno ustvarjate kot ljubiteljski slikar?
"Željo imam dokončati dve družinski sliki in ju, če bosta uspeli seveda, skupaj z drugimi, postaviti na ogled širši javnosti."
*Preizkusili ste se tudi na igralskem področju. Kako to?
"Po naključju. Režiserka je pomislila name in me videla v vlogi očeta v predstavi Razvalina življenja. V predstavo smo vložili veliko truda, sam sem se v svoji vlogi dobro počutil, žal mi je samo, da smo predstavo premalokrat ponovili.
*V območni obrtno - podjetniški zbornici nimate lesne sekcije. Zakaj?
"Želja po ustanovitvi samostojne sekcije je že vseskozi prisotna, a nikoli ni bilo dovolj posluha, morda nas je v lesno - predelovalni verigi tudi premalo zainteresiranih. Ne bi škodilo, če bi jo ustanovili."
*Kaj menite o prostovoljnem članstvu v obrtni zbornici?
"Prostovoljno članstvo se mi zdi v redu. Sama zbornica pa se mora potruditi, da se bo včlanilo čim več članov in da bo tudi kaj naredila za obrtnike in podjetnike."
*Sodelovanje zbornice in RIC se je že obneslo na celjskem sejmu, mar ne?
"Zagotovo. Območne zbornice lahko pomagajo povsod, v sodelovanju z RIC Slovenska Bistrica so nam obrtnikom na primer omogočili lažjo udeležbo na MOS v Celju. Tudi sekcija lesarjev pri OZS je sicer aktivna, a krovno ne pokriva vseh interesov lesnih predelovalcev in izdelovalcev končnih izdelkov."
*Kaj vam je prinesel zlati ceh?
"Prodali smo nekaj več izdelkov (smeh)!"
*Aktivni ste tudi v lokalni skupnosti, kot član sveta KS.
"Tako je. Zadnjih šest let, v prejšnjem mandatu in v tem. Želel sem za svoj kraj narediti nekaj dobrega vendar sem bil že kmalu po volitvah presenečen nad samim delovanjem KS. Koliko napora vseh raznih oblik je potrebnega za realizacijo nečesa komaj zaznavnega! Veste, sam sem bolj udarniške narave, v smislu, da ob zastavljeni nalogi najprej hitro premislim možnosti in se tudi hitro za eno izmed njih odločim in izpeljem.
Živimo v časih, ko si ljudje pač ne moremo privoščiti na dolgo in široko o nujnih stvareh filozofirati, ampak jih je pomembno narediti. In prav rad imam udarniške akcije, ko se več ljudi združi v skupnem delu - kot nekoč. V tem duhu smo se s sokrajani zbirali v naši delavnici in pod mojim in Boštjanovim vodenjem izdelali lesene stopnice, ki so zdaj v kulturnem domu. Ampak vse prevečkrat ljudi vodijo razni osebni interesi, kar povzroči, da enostavni problemi postanejo kompleksni. Tako je za dokončno ureditev ceste do šole in vrtca bilo potrebnih več let, veliko pogajanj, dobre volje, predvsem pa mirnih živcev (smeh), zato sem sedaj toliko bolj vesel in zadovoljen, da nam je skupaj vendarle uspelo! Zdaj nas čakata še vodovod in kanalizacija, velika zalogaja, ter seveda status dvorca Zgornja Polskava."
*Imate kaj prostega časa, vsaj za svoje vnuke?
"Z vnuki preživim veliko časa, navdušujem jih za Avsenikovo glasbo. Ob večerih pa rad zaigram na harmoniko-
Tudi igral bi še rad, mislim, na odru."
(Foto: bs, arhiv družine Gajšt)
Bojan SINIČ
Sin ohranja tradicijo
Včasih so Gajštovi zaposlovali šest delavcev, med katerimi je
bila nekaj let zaposlena tudi žena Milena.
Srednji od treh otrok, 29-letni Boštjan Gajšt, je končal srednjo in
višjo lesarsko šolo in počasi že prevzema posle.
Gajšt - Španzel
Priznani slovenski umetnik Rudi Španzel je navezal tesne prijateljske
stike z Gajštovimi na Zgornji Polskavi.
Tako tesne, da je bil že večkrat na osebnem obisku na njihovem
domu. Z Danielom se že dogovarjata za naslednjo slikarsko šolo, za
katero je vsako leto več zanimanja.
Organizator letošnje šole je bila KS Zgornja Polskava, odziv je bil
izjemno navdušujoč, zato lahko šolo Trompe L'Oeilpričakujemotudi
prihodnje leto.
|
 |
|
|
|
|
