 |
| |
STATISTIKA |
|
| |
 |
|
| |
Obiskovalec št.: |
|
| |
1534 |
|
| |
|
|
| |
Danes smo: |
|
| |
19.4.2024, 19:29:59; |
|
|
 |
|
|
|
| |
| |
|
|
| [06.06.2006] |
 |
Kajenje na delovnem mestu
|  |
|
STALIŠČE INŠPEKTORATA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA DELO
GLEDE KAJENJA V DELOVNIH PROSTORIH
Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, številka 26/2003 in 101/2005) v 17. členu določa, da je kajenje dovoljeno le v prostorih, ki jih določi delodajalec in ki so fizično ločeni od ostalih delovnih prostorov. Kazensko je ta obveznost sankcionirana v 21. členu tega zakona in sicer se kaznuje z globo od 500.000 SIT do 8,000.000 SIT pravna oseba (delodajalec), če ne določi prostorov, v katerih je kajenje dovoljeno. Za prekršek se z globo od 100.000 SIT do 250.000 SIT kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe in z globo od 200.000 do 1.000.000 tolarjev samostojni podjetnik posameznik.
Glede na besedilo 17. člena, iz katerega izhaja, da se lahko kadi samo v prostorih, ki jih določi delodajalec, ne izhaja pa da ti prostori morajo obstajati, niti ni nikjer določeno, kakšni naj bodo, koliko naj jih bo, kje naj bodo ipd., izvaja inšpekcija nadzor tako, da preverja, če se dejansko kadi samo v prostorih, ki jih je delodajalec posebej določil v internem aktu in so ustrezno označeni. Ker nikjer ni opredeljeno, koliko mora teh prostorov biti, ima teoretično možnost določiti te prostore v razponu od vseh do nobenega. Delodajalec lahko torej v ta namen določi tudi "nič" prostorov kar potem pomeni, da je kajenje prepovedano v vseh delovnih prostorih (razlog za to odločitev ni pomemben). Tudi tako je delodajalec obveznost iz navedenega člena izpolnil, ker je te prostore določil. Kazensko določilo iz 21. člena zakona pa bi se lahko uporabilo v primeru, da delodajalec o ukrepih v zvezi s kajenjem ne bi odločal in torej ne bi bilo jasno, kje se lahko kadi in kje se ne sme, kar bi v posledici pomenilo, da s
e lahko kadi povsod. To pomeni, da v tem primeru prostori za kajenje ne bi bili določeni, kar pa je po zakonu prekršek, ki je sankcioniran.
V zvezi s kajenjem na delovnem mestu je v 72. členu Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in 39/05) navedeno, da mora delodajalec za kajenje določiti poseben prostor, če je zaradi narave tehnološkega oz. delovnega procesa v delovnih prostorih in na dvorišču prepovedano kajenje. To določilo kakega pomembnejšega vpliva na prej navedeno nima, saj govori samo o razmerah, ko je kajenje prepovedano zaradi tehnološkega ali delovnega procesa in ne npr. zato, ker je tako določil delodajalec. Razen tega pa iz tega določila izhaja tudi to, da je sicer lahko "prostor" za kajenje tudi dvorišče, ki v smislu zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ni prostor (prostor je zaprt). Določa pa ta člen sicer tudi, da morajo biti "prostori" za kajenje označeni in ustrezno prezračevani, če seveda obstajajo.
Če se delodajalec kljub možnosti, da v prostorih, ki so pod njegovim posrednim ali neposrednim nadzorom, kajenje posredno prepove (s tem da v ta namen določi "nič" prostorov), odloči za določitev prostorov za kajenje oziroma prostorov v katerih bo kajenje dovoljeno, mora zagotoviti izpolnitev določil Pravilnika o prezračevanju in klimatizaciji stavb (Ur. l. RS, št. 42/02), ki v 8. členu točka 6 določajo, da mora v prostorih, v katerih je kajenje dovoljeno, znašati najmanjša količina vtoka zunanjega zraka 45 m3/h na osebo (upošteva se predvideno istočasno število oseb v prostoru). Glede označbe teh prostorov pa ni nobenih predpisanih določil in se to torej lahko izvede na poljuben način tako, da se bo iz napisa dalo nedvoumno razbrati, da gre za prostor za kajenje oziroma za prostor, v katerem je kajenje dovoljeno. Določila Pravilnika o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99 in 39/05) v ta namen niso veljavna, saj pravilnik govori o varnostnih znakih (to so znaki za prepovedi, znaki za opozorila in znaki za
obveznosti), kamor pa označbe prostorov za kajenje oziroma prostorov, v katerih je kajenje dovoljeno, ne sodijo.
Pri izbiri oziroma določanju prostorov za kajenje oziroma prostorov, v katerih bo kajenje dovoljeno, se mora upoštevati naslednje:
1. Delodajalec mora zagotoviti, da bodo nekadilci lahko izvajali delo v prostorih, v katerih zrak ni onesnažen s cigaretnim dimom.
2. V ta namen določeni prostori ne morejo biti različni skupni prostori in tudi ne prostori, v katerih se zadržuje večje število ljudi, med katerimi so lahko tudi nekadilci. To so npr. proizvodni prostori, sejne sobe, dvorane za različne namene, hodniki, sanitarni prostori, pisarne, v katerih se npr. na sestankih tudi samo občasno zberejo zaposleni ipd. Lahko pa je kajenje dovoljeno npr. v pisarnah, v katerih vsi prisotni kadijo in v njih drugi zaposleni po službeni dolžnosti ne vstopajo. Vsak zaposleni ima namreč pravico, da mu je omogočeno, da opravlja delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen s cigaretnim dimom. Ker ta pravica v zakonu ni časovno opredeljena, to pomeni, da ta pravica velja tudi za najkrajše časovne intervale vstopanja in zadrževanja v prostorih, v katerih je zrak onesnažen s cigaretnim dimom.
3. Povsod, kjer ti prostori niso ustrezno označeni, je kajenje prepovedano. Jasno je tudi, da se dim iz prostorov, v katerih je kajenje dovoljeno, ne sme širiti v prostore, kjer kajenje ni dovoljeno. To pomeni, da morajo biti prostori, ki so določeni za kajenje oz. je v njih kajenje dovoljeno, ustrezno fizično ločeni od ostalih prostorov.
4. Prostor, v katerem je kajenje dovoljeno, je lahko samo prostor, v katerega zaposleni vstopajo prostovoljno. To pomeni, da ti prostori ne morejo biti namenjeni nobeni taki dejavnosti, zaradi katere bi zaposleni v te prostore morali vstopati.
Pripominjamo tudi, da je s stališča varnosti in zdravja pri delu popolnoma nesprejemljivo, da se delodajalcu s predpisom naloži, da mora določiti prostore za kajenje ter s tem zavestno omogočiti zaposlenim, da si na ta način pomembno kvarijo zdravje (razpravljati o škodljivosti kajenja je zagotovo odveč), saj iz temeljnih načel ZVZD izhaja, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev z zvezi z delom. Teorija o prostovoljnosti kajenja in o omejevanju svobode, ki jo nekateri razglašajo, pa je prav tako nesprejemljiva kot teorija o prostovoljnosti na primer uporabe zaščitne čelade na gradbišču. Tudi dejstvo, da je čelada predpisana, kajenje pa ni prepovedano, ni sporno, saj ni nikjer določeno, da lahko oziroma sme delodajalec izvajati samo tiste varnostne ukrepe, ki so predpisani, ampak je določeno, da mora izvajati najmanj tiste, ki so predpisani, lahko pa tudi še druge, ki sicer niso predpisani. Pri tem je pomembno opozoriti tudi na ocenjevanje tveganj v okviru izjave o varnosti, ki jo mora
izdelati in sprejeti vsak delodajalec. V procesu ocenjevanja tveganj mora delodajalec opredeliti in ustrezno obravnavati vse nevarnosti in škodljivosti, ki lahko ogrožajo delavca pri delu in ni prav nobenega utemeljenega razloga, da nesporne nevarnosti in škodljivosti, ki jih predstavlja kajenje, zavestno spregleda.
Damijan Lenošek
|
 |
|
|
|
|
