info@ooz-sb.si  
 DOMOV
 PREDSTAVITEV
 AKTUALNO
 ČLANKI
 OBRAZCI
 POČITNIŠKE KAPACITETE
 FOTOGALERIJA
IMENIK OBRTNIKOV
  • cubeRandom

Vsebina samo za Člane OOZ Slov. Bistrica
 
  PREDSTAVITEV OOZ SLOV. BISTRICA  
   
 
VIZITKA
DEJAVNOSTI
ORGANIZIRANOST
ZAPOSLENI
ZGODOVINA
STATUT OOZ SLOVENSKA BISTRICA
KATALOG INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA
POSTANITE NAŠ ČLAN
 
  STATISTIKA  
   
  Obiskovalec št.:  
  740  
   
  Danes smo:  
  16.12.2017, 0:43:37;  
  ZANIMIVE POVEZAVE  
   
 
OBRTNO-PODJETNIŠKA ZBORNICA SLOVENIJE
OBRTNIK-PODJETNIK
SVETOVALNI IN IZOBRAŽEVALNI CENTER OZS
MOZAIK PODJETNIH - UGODNOSTI
MOZAIK PODJETNIH - POČITNICE
MOJ OBRTNIK
NAŠA FACEBOOK STRAN
OZS NA TWITTERJU
KATALOG ČLANOV OOZ SLOVENSKA BISTRICA
 
 
 
 
 

  ZGODOVINA


V sedanjih petindvajsetih letih je bil v Slovenski Bistrici samo en lončar, in sicer JOŽE KOZELJ iz Zidanškove ulice v Slovenski Bistrici (do upokojitve).

  OBRT NA NAŠEM OBMOČJU PRED MNOGIMI LETI


Na sedežu Območne obrtne zbornice Slovenska Bistrica so skrbno shranjene arhivske knjige, iz katerih je mogoče razbrati, kako bogata je obrtna dediščina na naših tleh. Obstaja "Zapisnik pomočnikov 1889-1928" (v nemščini), "Zapisnik vajencev 1889-1928" (v nemščini), "Knjiga udinjanja 1908-1938" (v nemščini), "Knjiga učnih pogodb 1929-1946" (v slovenščini), "Vpisnik pomočnikov 1929-1941" in pa dve knjigi "Zapiski mojstrov za obdobje 1889-1939" (v slovenščini).

Žal v teh arhivskih knjigah niso zajeti podatki o vajencih, pomočnikih in mojstrih iz oplotniškega območja. Zapisanega tudi ni ničesar o gostinski dejavnosti, avtoprevozništvu in trgovski dejavnosti.

S prebiranjem vsebine navedenih arhivskih knjig, Bistriškega zbornika, raznih brošur in z osebnimi razgovori s starejšimi občani smo prišli do zanimivih podatkov.

Nekateri poklici in obrti, ki so danes že povsem izumrli ali pa so le še redkost, so bili na primer pred 80. do 100. leti pogosti (čevljarstvo, apneničarstvo - pri Sv. Ani so imeli leta 1906 celo mojstra apneničarja, kolarstvo, mlinarstvo, sedlarstvo, medičarstvo, pletiljstvo, opekarstvo, tkalstvo, usnjarstvo ...). Najpogostejša obrt je bila čevljarstvo.

Zbrane informacije povedo veliko. Že pred letom 1890 so imeli v Zafoštu parno žago, v Poljčanah stolarno, opekarno, apnico, v Oplotnici steklarno in železarno, zato ni čudno, da je bila v Oplotnici že v tistih letih pogosta kovaška obrt.

V Studenicah so imeli usnjarno, na Frajštajnu pri Sp. Polskavi pa so načrtovali gradnjo tovarne špirita.

V Slovenski Bistrici je že takrat delovalo turistično društvo. Obrtniki so ustanovili svojo zadrugo, v mestu je z delom začel prvi knjigovez, v Cezlaku je z delom v kamnolomu pričelo 20 delavcev, v Oplotnici je delovala stolarna in pozneje tovarna lesne volne.

Že leta 1907 je v Slovenski Bistrici obstajalo obrtniško in trgovsko združenje ter že takrat so v Slovenski Bistrici uspeli s trgovsko šolo, s tečajem pletenja, tečajem stenografije in knjigovodstva, leta 1914 pa je Slovenska Bistrica imela svoj prvi turistični vodič.

Ime samega kraja Bistrica se v zgodovini pojavlja že v 12. stoletju. Slovenska Bistrica, kakor je našemu mestu ime, pa od leta 1565.

Področje obrti je bilo v Slovenski Bistrici vedno močno razvito. Hitrejšemu razvoju je pripomogla še nova cesta Dunaj-Trst, ki je bila zgrajena v času vladarja Karla VI.

Leta 1673 je imela Slovenska Bistrica 45 obrtniških mojstrov, ki so bili združeni v cehe, skupno pa so zaposlovali 16 pomočnikov.

V času, ko so v Slovenski Bistrici gospodovali Atemsi, na Zgornji Polskavi pa Dietrichsteini (le-ti so v glavnem prebivali v Gradcu), se je precej ljudi preživljalo s prevozi blaga in ljudi s kočijami. To so bili časi kočijažev. Vendar je takrat (v prvi polovici 18. stoletja) bilo v Slovenski Bistrici več usnjarjev, lončarjev, mlinarjev, mesarjev, kovačev, tkalcev in celo umetnostnih slikarjev.

V tem obdobju so pred zgornjepolskavskim hribom začeli pobirati cestnino. Zgornja Polskava je bila poznana po cenjeni zgornjepolskavski tobačni dozi iz želvovine in takrat se je v naših krajih tudi prvič pojavil tobak.

To je bil tudi čas, ko je bila polskavčanka Eva Ingolič, zaradi zastarelega pojmovanja, obdolžena čarovništva in obsojena na sežig na grmadi. Naš pisatelj Anton Ingolič pa je v svojem romanu Gorele so grmade takratne razmere in razmišljanja ljudi o čarovništvu ter sežiganju na grmadi v vsej slovenski književnosti najbolje opisal.

Nekaj let pozneje je Alojz Samuh s Pokoš svojo trnovo pot skozi življenje in še posebej vajeniško življenje, ki se je pričelo pri čevljarskem mojstru na Pragerskem, nadaljevalo pri Marinškovih v Slovenski Bistrici in končalo pri čevljarskem mojstru v Slovenskih Konjicah, zaupal Erni Starovasnikovi. Na osnovi resnične zgodbe je poljčanska pisateljica Erna Starovasnik napisala roman z naslovom Regratova lučka, v katerem so navedena prava imena, priimki in kraji.

  PA SE VRNIMO V STAREJŠE ČASE


V 18. stoletju so v mestu Slovenska Bistrica imeli vajeniško šolo, ki so jo vajenci obiskovali ob nedeljah, ob delavnikih pa so se učili praktičnega dela v obrtniških delavnicah.

Konec 18. stoletja so bili za obrtnike dobri časi; samo na Zgornji Polskavi in okolici jih je bilo več kot petdeset let pozneje. Bila sta dva sedlarja, dva kolarja, dva mesarja, en mizar, trije mlinarji, trije zidarji, pet krojačev, šest sodarjev, sedem kovačev, osem čevljarjev in kar šest gostilničarjev.

Še bolj številčna je bila takrat obrt v Slovenski Bistrici in okolici, medtem ko se je v Poljčanah, Pragerskem in Oplotnici začel razvoj obrti v poznejših časih, po letu 1846.

Leta 1779 je bil v Slovenski Bistrici velik požar. Nastala je velika škoda, mnogo je bilo uničenega in bistriški obrtniki so se množično vključili v obnovo mesta.

Ko je zapeljal iz Maribora proti Celju skozi Pragersko prvi vlak (leta 1846), so na Pragerskem že pričeli izdelovati opeko, v Oplotnici pa imeli steklarno in dve železarni.

V prvi polovici 19. stoletja je samo mesto Slovenska Bistrica štelo 130 hiš in okrog 800 prebivalcev, ki so se preživljali pretežno od obrti (iz 21. različnih strok). Največ je bilo čevljarjev in lončarjev. Slovenska Bistrica je takrat imela enega lectarja, vrvarja, peke, jermenarja, usnarja, kamnoseka, krznarja, kovača, mizarja, sodarja in še veliko drugih.

V Slovenski Bistrici je bilo takrat devet sejmov. Imeli so pošto, šolo, zdravnika, lekarno, sirotišnico, malo bolnišnico, skladišče soli, skladišče tobaka in žebljarno.

Močnejši razvoj Slovenske Bistrice se je zopet začutil po letu 1870. Mesto je dobilo hranilnico, delovala je bistriška okrajna posojilnica, na Zgornji Bistrici Sternbergova topilnica bakra, ki je bila ustanovljena že leta 1826. Tovarna, last treh bratov Sternberger, je takrat zaposlovala že 60 delavcev. Tu so bile fužine za baker in valjarne za medeninaste izdelke, danes pa na tem mestu proizvajajo aluminijske polizdelke in izdelke tovarne Impol.

V tistih časih do obrtnega dovoljenja ni bilo lahko priti. Tisti, ki je hotel postati obrtnik, je moral imeti poklic, najmanj tri leta pomočniške prakse v isti stroki, potem je smel opravljati mojstrski izpit in šele kot mojster je lahko postal obrtnik. Evidence o obrtnikih, mojstrih, pomočnikih in vajencih so bile že takrat zelo natančne. Starši so morali plačati obrtniku, da je njihovega otroka sprejel v uk, vajenci pa so le ob večjih cerkvenih praznikih dobili od obrtnika kakšno nagrado. Takrat je bila večina vajencev v celotni oskrbi pri obrtniku. Tam so dobivali hrano in obleko; zaradi tega je v takšnih primerih trajala vajeniška doba štiri leta, sicer pa tri.

Ko temeljito proučimo arhivske knjige iz let 1889 do 1939, predvsem obe knjigi ZAPISNIKA MOJSTROV, ugotovimo, kako bogato obrtniško zgodovino ima občina Slovenska Bistrica.

Podatke o obrtništvu v istem obdobju za občino Oplotnica smo dobili iz ustnih virov, največ na terenu. Pri zbiranju podatkov gre velika zasluga gospodu Antonu Golčerju iz Oplotnice.

Na svojo obrtniško zgodovino so lahko posebej ponosni Studeničani. Obrtniško razvita je bila Sv. Ana pri Makolah, Pekel, Čadram, Lačna Gora poleg Oplotnice, Poljčan, Slovenske Bistrice, Zgornje in Spodnje Polskave, Pragerskega, Makol in drugih manjših krajev.

Preseneča dejstvo, da je bilo v letih 1889 do 1939 največ čevljarskih, krojaških, šiviljskih, kolarskih, pekarskih obrti, veliko gostiln in trgovin. Pogosto je bilo lončarstvo.

Verjetno ga ni bilo potočka, ki ne bi poganjal mlinskega kolesa ali žage.

Mariborski zlatar in pozlatar, gospod Zorati, je višek svojega kapitala vložil v Ogljenšaku pri Zgornji Polskavi ter tam postavil kovačijo, ki je energijo za proizvodnjo črpala iz potoka Polskava. To je bila kovačija na vodni pogon. Pozneje je kovačija prešla v upravljanje zadrugi; danes je modernizirana, njen lastnik je KOVINAR Vitanje d. o. o.. Najstarejši del kovačije je opuščen, vendar ohranjen za spomin na stare čase novim rodovom.

 
 
 
KONTAKT-LOKACIJA
Območna obrtno-podjetniška
zbornica Slovenska Bistrica

Špindlerjeva 2e
2310 Slovenska Bistrica

TELEFON
02 818-14-84
02 840-10-81

FAX/TELEFON
02 818-31-10
 
DELOVNI ČAS
PONEDELJEK-PETEK
7.00 - 15.00
SREDA
7.00 - 17.00

URADNE URE

PONEDELJEK IN PETEK
8.00 - 14.00
SREDA
8.00 - 16.30
 
PREDSTAVITEV
...Velike spremembe, ki jih je obrt doživljala skozi čas, so jo naredile še močnejšo.
Bistvene spremembe v odnosu do obrtništva smo v Sloveniji pričeli doživljati po osamosvojitvi, ko so nastopile velike družbene spremembe, ko so bile odpravljene ideološke ovire, zaradi katerih morda v preteklosti nismo mogli v popolnosti oživeti prizadevanj za razvoj obrti... [Preberi več]